Pred kratkim mi je ena punca na blogu postavila vprašanje, kaj me je pripravilo do treniranja v fitnesu. Skoraj bi že odpisala standarden odgovor: želja po bolj zdravem življenju in fit postavi. Čeprav ta odgovor delno drži, ne bi bil povsem iskren. Odločila sem se, da prvič javno spregovorim o pomembnem delu svojega življenja, to je o spopadanju z motnjami prehranjevanja. Ker pisanje o tako zelo osebni temi ni lahko, sem se vendarle odločila za to, saj bi tudi meni takrat pomagalo, če bi poznala koga, ki se je s tem boril in prebrala kakšno osebno zgodbo. Če bo moja zgodba pomagala samo ENI osebi do bolj zdrave samopodobe ali »klika« v razmišljanju, bom več kot presrečna. No, kakorkoli že, moja zgodba gre takole:

Vse se je začelo povsem nedolžno v  sedmem razredu osnovne šole, ko sem se nenadoma odločila, da shujšam za nekaj kilogramov (že v otroštvu sem bila zelo pretežka, kilogrami so se pa iz leta v leto v puberteti še dodatno nabirali). Na zbadanja okolice se nisem pretirano odzivala, seveda navzven. Znotraj me je vsakič zbodlo, nikoli nisem mogla nositi oblačil, ki bi bila meni všeč, poletja na bazenu so bila nočna mora, zato sem se še pred koncem tistega šolskega leta odločila, da naredim temu konec.

source: internet

Začela sem teči (čeprav sem prej sovražila šport) jedla sem pa samo zelenjavo, jabolka, müslije (z mlekom z 0,1%m.m.) in sadne jogurte (v izjemno majhnih količinah) in začela piti samo vodo. V tistih počitnicah sem izgubila veliko kilogramov in prvi šolski dan sem dobila veliko pohval, češ, da je videti, da sem izjemno shujšala. Takrat bi se verjetno morala ustaviti. Pa se nisem.

Ker me je odziv okolice še dodatno spodbudil, sem se odločila, da shujšam še za nekaj kilogramov. Začela sem vse manj jesti, družinski dogodki so bili prava nočna mora. Najprej so me domači zelo podpirali, da sem se odločila za bolj zdravo življenje, ampak ko so videli, da se  izogibam že vsem obrokom in da sem vidno shujšala v zelo kratkem času, so postali zaskrbljeni. Takrat sem imela že zelo izkrivljen pogled na sebe in svojo samopodobo in sem v glavi imela samo en cilj: hujšati. Ves čas me je zeblo, bila sem omotična, vendar so mi bila oblačila vedno bolj prav in celo ohlapna, kar mi je dajalo neizmerno motivacijo za stradanje. Nekaj časa sem še lahko skrivala, da zelo malo jem, nato pa so me začeli bolj strogo nadzirati. 

Takrat sem gledala veliko filmov, v katerem so punce drastično hujšale in videla trik, kako jesti, ne da bi se zredil. Punce so po vsaki jedi izbruhale, kar so pojedle.

Mama mi je neko popoldne skuhala riž z zelenjavo in me nadzorovala, dokler nisem vsega pojedla. Ko sem pojedla, sem postala panična, v svoji glavi sem preštevala kalorije in že videla, kako se bom spet zredila. Nato sem poskusila ta trik tudi sama. Delovalo je, bila sem pomirjena, pa še mama je bila prepričana, da sem jedla. Nekaj časa me je bolelo grlo in pekel me je želodec, vendar se mi je zdelo, da je bilo takrat vredno. Tolažila sem se s tem, da sem to naredila samo tokrat in si prisegla, da se to ne sme ponoviti.

Takrat bi se lahko ustavila. To je bil ključen trenutek ko bi se verjetno še lahko »izmazala« brez posledic. Pa sem šla dalje. Svojo obljubo, da sem bruhala samo enkrat in nikoli več, sem hitro prelomila, saj sem videla, da so domači bolj pomirjeni, če vidijo, da dejansko jem (tukaj želim izrecno poudariti, da svojih domačih NE KRIVIM za karkoli, saj osebe v mojem takratnem stanju izredno dobro skrivajo svoje početje in v sekundi najdejo opravičilo za vsako dejanje). Pa vseeno me je mama nekega dne “dobila”, ko sem po kosilu bruhala.

Takoj me je peljala do zdravnika in mu pojasnila moje početje. Ker sem shujšala za velik % glede na svojo težo, mi je izdal napotnico za kliniko v Ljubljani in me diagnosticiral z Anorexio Nervoso. V zdravljenje sem privolila, čeprav nisem imela veliko izbire. O izkušnji na kliniki ne bom veliko pisala, saj bi s tem kršila privatnost punc, ki so bile takrat tam. Dobila sem svojo dietetičarko, s katero sva se dogovorili, da mi sestavi jedilnik s 1200-1500 kalorijami dnevno. Cilj je bil, da osvojim zdrave vzorce prehranjevanja. Ostala sem približno mesec dni, čeprav bi morala ostati dlje, vendar nisem več zdržala, saj me je preveč mučilo domotožje.

Doma je nekaj časa z izjemno podporo domačih šlo, nato pa sem se vrnila nazaj na stare vzorce. Tisti čas sem naredila veliko stvari, katere so bile povsem skregane z zdravo pametjo, vse pa so bile povezane z mojo težo. Najbolj nora stvar ki se je lahko spomnim je ta, da sem se nekega večera stehtala (veliko sem se tehtala, tudi večkrat na dan), nato sem si nalakirala nohte in sem si čez 5 min lak z nohtov očistila, saj sem bila prepričana, da mi doda nekaj gramov. Telovadila sem vsako jutro in vsak večer, včasih sem naredila tudi do 1000 trebušnjakov. Na zelo slab dan sem bruhala tudi po 6x. Noro, ampak takrat sem bila tako sveto prepričana v svoj pogled na stvari. Naj omenim, da sem bila ves čas odličnjakinja in dosegala izjemne rezultate na raznih tekmovanjih in sodelovala na kulturnih prireditvah, nikomur se niti sanjalo ni, da bi lahko bilo kaj narobe. Trenirala sem tudi nogomet, vendar po določenem času več nisem imela dovolj moči, saj nogomet zahteva fizično dobro pripravljenega človeka, sama sem (ker nisem dosti jedla) včasih tudi težko stala, kaj šele tekla. Navzven sem funkcionirala v redu, bila zelo družabna in verjamem, da veliko bralcev, ki so tudi moji prijatelji, niti približno niso vedeli in do danes ne vedo, s čim sem se ves ta čas spopadala, saj sem genialno skrivala vse skupaj. Nekaterim sem povedala, vendar sem zmeraj govorila v pretekliku, češ, saj pa sem zdaj v redu. Takrat mi je bulimija prešla vedno bolj v navado, in ker je za bulimične ljudi značilno, da ne izgledajo (pre)suhi, ampak imajo celo malce povišano telesno težo, ni nihče ničesar posumil. Jaz pa sem hranila to svojo malo skrivnost.

Začela sem hoditi v srednjo šolo. Moji vzorci prehranjevanja so bili kratkomalo »čudni«, saj sem imela obdobja ko sem jedla »normalno«, včasih sem se pa prenajedala in nato bruhala. Moja teža je zelo nihala, imela sem obdobja ko sem imela normalno težo, nato spet malce povišano. Bila sem emocionalni jedec, to pomeni, da sem hrano povezovala s čustvi. Če sem bila vesela, sem jedla, če sem bila žalostna, sem jedla. V četrtem letniku sem se ponovno zelo zredila, ampak mi je blo na nek način vseeno. Bulimije se nikoli nisem mogla povsem rešiti, bili so tedni, ko je bilo hudo, nato pa spet tedni, ko je bilo stanje boljše. Vse to mi je jemalo veliko energije, za mene so bila zelo značilna razpoloženjska nihanja t.i. »mood-swingi«, veliko sem se kregala z ljudmi, sploh z domačimi in tistimi, ki so mi bili blizu. En dan sem lahko bila angel, drugi dan pa sem prizadela vse okoli sebe. Če bi svojim prijateljem in domačim takrat lahko razložila razlog za takšno obnašanje, bi verjetno bilo vse lažje, tako pa sem rajši vse držala v sebi in bila uporniška.

Nato se mi je izpolnila velika želja, vpisala sem se na željeno fakulteto. To je bilo obdobje, ko sem začela dobivati bolj jasen pogled na svet in sem se že v prvem letniku vpisala v fitnes. Morda bo zvenelo klišejsko, vendar menim, da mi je ravno to spremenilo (če ne celo rešilo) življenje. Prvi dve leti mi je fitnes pomenil predvsem odklop od dnevnih obveznosti, večinoma sem izvajala kardio vadbo in se tisto uro na napravi posvečala bolj pozitivnim mislim. Poskušala sem jesti bolj zdravo, vendar sem bila še vedno emocionalni jedec, zato se moja teža ni premaknila nikamor oz. je čez čas celo narasla. Kar se mi zdi pri vsem tem najbolj pomembno je to, da mi je fitnes sčasoma spremenil pogled na sebe in moj pogled na svet. Moj ideal ženske do takrat je bila verjetno varianta kake shirane manekenke, nato pa se je ta koncept začel podirati in sem vedno bolj stremela k ZDRAVI, »fit« samopodobi. Začela sem se vedno bolj posvečati fitnesu, ure in ure brala razne fitnes članke, pregledovala forume; začela me je zanimati nutricionistika in »fitnes-filozofija« v celoti. Sestavljala sem si razne programe vadbe in prehrane in podobno. Svoje zdravje (in življenje) sem postavila na prvo mesto in temu načelu še danes sledim.

Letos sem se bolj “resno” posvetila sami vadbi in prehrani, in dosegla tudi svoje prve rezultate, na katere sem izjemno ponosna, saj je bilo vloženega veliko truda, največ mi pa pomeni spoznanje, da ni treba, da je človek s hrano obseden, ampak da je hrana gorivo za človekovo normalno delovanje. In da SPLOH ni potrebno stradati, če le izbiramo prava živila in tako negujemo svoje telo. Torej je fitnes bil tisti, ki mi je odprl oči in mi pomagal ponovno priti do telesnega zdravja. Postal je moj prijatelj, moj psihoterapevt, če želite, in moram povedati, da je res odličen poslušalec

2012-2015

Svoje zgodbe ne bom skrivala, niti se je sramovala, saj je to bila trnova pot iz katere sem se naučila vse, kar danes znam. Sama sem se morala naučiti po težji poti, zato vas prosim: če vas prime, da bi začeli z nekimi drastičnimi dietami, dvakrat premislite, če se to res splača. Vzljubite svoje telo, resnično skrbite zanj, saj je to edini prostor, v katerem lahko živite. Take zahrbtne bolezni lahko uničijo marsikateri odnos in prijateljstvo in verjemite mi, to ni življenje, ki bi si ga želeli živeti. Postanete nekaj, kar niste. Sama se prištevam med srečnejše ljudi, ki so se uspeli pobrati in sem našla svoj notranji mir, ter postala še bolj ambiciozna in odprta kot kadarkoli prej. Mama, ki me najboljše pozna od vseh, velikokrat omeni, da sem se zelo spremenila od »tistih« let. Postala sem mirnejša, srečnejša in veliko vlagam v kvalitetne odnose z bližnjimi in sem zaljubljena v življenje.

Vendar to ne pomeni, da sedaj živim srečna v svojem idealnem mehurčku. Tudi jaz imam slabe dni, včasih izrečem neprimerno besedo, imam slab teden, nenamerno koga prizadenem ali naredim nekaj, kar morda čez čas obžalujem. Vendar me je moja izkušnja in življenje nasploh naučilo, da NOBENA težava ni nepremostljiva. Verjemite. Tu bi se rada zahvalila VSEM tistim, ki ste bili ob meni (vi že veste, kdo ste) ko sem bila nemogoča in stokrat bolj verjeli vame, kot sem sama. Hvala tudi vsem tistim, ki ste me tolikokrat hote ali nehote prizadeli, me ogovarjali ali kakorkoli spravili do solz. Rada vas imam OBOJE, kajti ravno vi ste moji največji učitelji in zaradi vas imam danes debelejšo kožo.

Prosim vas tudi, da ljudi nikoli ne sodite na prvi pogled, saj ne veste, kakšno zgodbo nosijo s seboj in zakaj so takšni, kakršni so. In če vas prime, da se nekomu čez hodnik zaderete da je »debel«/ »svinja«/»piflar« ali kogarkoli zmerjate z raznimi opazkami, se spomnite na mojo zgodbo in ne bodite vzrok trpljenja drugega živega bitja. Že tako je na tem svetu preveč negative. Bodite sončki, ki s svojo prisotnostjo osrečujejo druge:)

Hvala, da ste si vzeli čas in prebrali mojo zgodbo. Če bi rad/a karkoli delil/a z menoj ali če imaš še kakršnokoli vprašanje zame, se ne boj vprašati, z veseljem bom odgovorila na vse komentarje po najboljših močeh.

Če pa bi želel/a brati več s fitnesom povezanih stvari na blogu, mi prav tako pusti spodaj komentar in vprašanje, in lahko naredim kako »Fit Friday« varianto, kjer bom npr. vsak petek pisala o določeni temi povezani s fitnesom, prehrano in praktičnimi nasveti, mogoče kakimi recepti, ki so delovali pri meni in moji transformaciji in odgovarjala na vsa vaša vprašanja.

Do takrat pa, IMEJTE SE RADI <3